Pričelo se je davnega leta 1960
Prijatelji – Andrej, Mitja, Stasil, Metod, Borut, Denis, Jože, Bogdan, Aleš, Milan smo se igrali na igriščih Gradbenega šolskega centra ob Dimičevi ulici v Ljubljani, krajevna skupnost Stadion. Pri telovadbi v šolah smo bili aktivni v nogometu, rokometu, košarki, krosih, namiznemu tenisu, balinanju in še bi se našla kakšna športna disciplina.
“Pionirji” Stadiona 1960. Od desne: Milan, Aleš, Denis, Andrej, Bogdan, Matija-Litija, Stasil, Metod
Sprva sploh ni nihče pomislil, da bi ustanovili svoj klub. Prihajali smo na igrišče, metali na koš in igrali. Okoli petnajst let smo bili stari takrat. Do leta 1962 smo se večkrat pomerili s podobnimi “uličnimi” moštvi v rokometu, košarki, nogometu in balinanju, več srečanj smo imeli s prijatelji iz Litije, pa tudi s kasnejšim večnim nasprotnikom – Partizanom Ježica. Ime Stadion v tem času še ni bilo izgovorjeno. Še vedno smo se zbirali na ulici in tudi na zapisnikih takratnih tekem se pojavlja ime “ULICA”.
Najbolj nas je zanimala košarka. Igrali smo jo na peščenem igrišču ob Dimičevi ulici. Gradbeni šolski center je igrišče asfaltiral leta 1963. Garderoba je bila čez ulico pri Andreju na vrtu pod milim nebom. Je pa bila tekoča voda, ki je bolj služila za pitje kot za umivanje.
1962
Po tekmi na Ježici šestega septembra 1962 je bilo. Peš smo se vračali in beseda je dala besedo. Danes lahko samo ugibamo, kdo je prvi sprožil vprašanje:
“Kako bi bilo, če bi ustanovili svoj klub?”
A misel na to je gotovo tlela v nas vseh in vsi smo jo sprejeli z navdušenjem. In ko smo čez tri dni zopet igrali na Ježici, je bilo v zapisniku zapisano “STADION”.
Ta tekma prav gotovo zasluži, da jo obudimo v našem spominu. JEŽICA : STADION 86:46 (41:22), Ljubljana, 9.septembra 1962. Igrišče na Ježici. Sodnika Presečnik in Pesjak.
Za mlado ekipo Stadiona so takrat prvič nastopili: Radoševič 14, Kobilica 5, Štefulja 14, Lilik 11, Derenda, Burja, Bitenc, Repe. To so tudi ustanovitelji košarkarskega kluba Stadion.
Na prvi pogled nič kaj vzpodbuden začetek, a mi smo bili vseeno srečni. Ker nismo prejeli stotice.
Tako smo tudi že predstavili prve člane kluba – njegove ustanovitelje. Kasneje so pristopili še: M. Lilik., Šketa, Furlan, Sila, Dolanc, M. Ribnikar, Pezdirec in Zevnik.
Da pa bi klub začel resno delovati, je bilo treba storiti še veliko. Pozanimali smo se, kaj vse moramo narediti, da bi naš Stadion ustanovili tudi uradno. Klubu smo dali ime po naši krajevni skupnosti Stadion. Konec septembra smo na sestanku v parku ob igrišču izvolili prvi odbor: za predsednika Mitjo Radoševiča, Andreja Kobilica za tajnika ter Stasila Burjo za blagajnika. Nadobudni košarkarji smo prebrodili vso takratno administracijo in septembra leta 1962 je bil uradno registriran košarkarski klub Stadion.
Treba je bilo misliti na zimo. Na srečo je bil upravnik doma GŠC gospod Jože Bitenc, oče našega člana ter omogočil nam je, da smo vsako nedeljo dopoldne smeli trenirati v telovadnici. O kakem trenerju seveda ni bilo govora. Še dobro, da smo imeli srečo z očeti in tako nas je včasih prišel razgibat gospod Stanko Burja, profesor telovadbe. Za tehniko in taktiko pa smo igralci kar sami poskrbeli. Znanje smo si pridobivali s pomočjo skromne literature in gledanju tekem.
Originalni zapisnik tradicionalne tekme dne 2. september 1962
1963
Spomladi smo začeli nastopati v takratni okrajni mladinski ligi. Naša neizkušena ekipa je bila lahek plen drugih, zato smo bili toliko bolj veseli prve zmage nad Slovanom. Nekateri klubi so bili že v tistem obdobju dobro organizirani, imeli so več košarkarskih šol ter jim je bilo lažje sestaviti več ekip.
To jesen smo dobili tudi prvega trenerja, igralca Ježice, Jože Hrovat, ki smo ga plačevali kar v naturalijah: za vsako tekmo smo mu kupili škatlico cigaret Morava . Delo je teklo brez vsake “zunanje” pomoči, denar za najnujnejšo opremo smo si zagotavljali s članarino, zbirali pa smo tudi odpadni material.
Jeseni, 24. novembra, smo sklicali sestanek vseh članov in nanj povabili tudi starše, da bi nam pomagali voditi klub. Ta sestanek je bil proglašen za prvi občni zbor in na njem smo izvolili tale upravni odbor: predsednik Stanko Burja, tajnik Andrej Kobilica in blagajnik Slavka Radoševič.
Prvi predsednik kluba je bil Mitja Radoševič, sekretar Andrej Kobilica in blagajnik Stasil Burja, ki je bil tudi zadnji predsednik kluba Stadion 1973/74. Veliko nam je pomagal gospod Jože Bitenc starejši, sicer upravnik Gradbenega šolskega centra.
Del igralcev KK Stadion 1963
1964
Ob koncu sezone je bila več kot polovica igralcev prestarih, da bi kot mladinci nastopali še naslednje leto. Za dobro člansko ekipo jih je bilo premalo in tudi po znanju se ne bi mogli enakovredno kosati z drugimi klubi. Potrebno je bilo najti rešitev. Zato smo v svoje vrste povabili igralce in trenerja članske ekipe razpadlega KK Bežigrad.
Večina dotedanjih “stadionovcev” pa je na žalost kmalu prenehala trenirati, ker se, kar je nekje tudi razumljivo, ni dobro počutila v tako spremenjenem okolju. To je bilo zadnje leto prve generacije. Tega leta smo prvič dobili pomoč od Občinske zveze za telesno kulturo.Na občnem zboru decembra je bil izvoljen nov upravni odbor, ki mu je nato dve leti predsedoval Anton Ručigaj, tajniške posle pa je prevzel Andrej Korošec.
1965
Iz novih igralcev sestavljena članska ekipa je v okrajni ligi prepričljivo osvojila prvo mesto in se potem na kvalifikacijah v Novem mestu uvrstila v II. republiško ligo zahod. Tretje leto nastopov je imela za seboj tudi nekoliko pomlajena ekipa mladincev, ki jo je vodil Andrej Kobilica.
1966
Kot novinec je Stadion v višjem tekmovanju dosegel kar lep uspeh: med osmimi moštvi je zasedel četrto mesto. Tekmovanje v II. republiški ligi zahod je zahtevalo več, tako znanja, denarja in še marsičesa. Velika zahvala gre Občinski zvezi za telesno kulturo, ki je razumela naše denarne potrebe, domu GŠC, ki nam je z veliko razumevanja nudil garderobo in umivalnico in vsem članom, ki so požrtvovalno delali v klubu. Šele na gostovanjih smo lahko ugotovili, kako dobre prostore imamo. V tistih časih so bili najboljši v ligi.
Najpomembnejši dogodek je gotovo povezava z osnovno šolo Mirana Jarca. Ob koncu leta smo na njej ustanovili dva košarkarska krožka za fante in dekleta. Prvega je vodil Stasil Burja , drugega pa Andrej Kobilica. S tem je bil zagotovljen kasnejši neprekinjen dotok mladih v naše vrste.
Tega leta se je močno povečalo število mladincev, tako, da smo morali tekmovati kar z dvema ekipama. V okrajni ligi so začeli nastopati tudi člani B.